fbpx

Poppy življenje v času karantene

Bil je četrtek, otroci oddani v šolo in vrtec, dragi v službi, jaz pa na jutranjem teku. In potem klic. Od ponedeljka bodo šole in vrtci zaprti. Priznam, vzelo mi je sapo. Malo od teka v hrib, predvsem pa od strahu. Res bo piz.. in sem laufala domov po denarnico in bila ena tistih, ki sem kupovala hrano na zalogo.

Pa ravno jaz, ki sem se še pred kratkim temu smejala. Pa sem stala v vrsti pred blagajno s polnim vozičkom hrane! Hitela po otroke, ki so bili potem preventivno doma, že kar v petek. In nam je bilo fajn. Resnično lepo. Končno cele dni skupaj. Pa nas je usekalo. 

Dan enak dnevu. Zjutraj vstanemo, dragi v zgornje nadstropje pred računalnik, mi ostanemo spodaj. In začnemo pouk. Za ene 10 minut, ko je eden lačen, drugi žejen. Pa ne bi šole in mamico bi na dva dela. Pa pride čas kosila, ki ga vmes nekako skuham, če je le sreča, da se kaj ne zažge. Trudimo se pojesti v miru. Včasih uspe, včasih so misli drugje.

Popoldne se sprehajamo po vseh poteh in gozdovih, kjer eden tuli, da kolo ne gre tako kot bi moralo, drugemu je vse bedno in res ne ve zakaj je treba toliko hodit.

Pa pride večerna rutina. In takrat se vse umiri. Učke postanejo težke, naslonijo se na naju in vse je pozabljeno. Vsi mali in veliki prepiri. Vse je tako kot mora biti. In ko se uležemo vsi v eno skupno posteljo (ja,vsi spimo skupaj), je vse na svetu spet prav.

In ne bi zamenjala te korone za nič na svetu. Ne želim si, da bi spet odprli šole, da bi dragi spet hodil v službo, da bi se naš mehurček razblinil. Ker je kljub vsemu najlepše na svetu. In zelo se nam bo kolcalo po časih, ko smo bili skupaj noč in dan. Ko smo si šli na živce, ko smo se naučili ogromno novega, ko smo bili končno družina, točno taka kot mora biti.

Prijavite se na Poppy novičke.

S prijavo na Poppy novičke dovoljujem uporabo osebnih podatkov skladno s Pogoji poslovanja.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja